Najina zgodba

Spoznala sva se, ko sem odšla po birmi na duhovne vaje, v kraj kjer je on doma. Sprva sva si pošiljala pisma in se klicala po telefonu. Ko sem končala osnovno šolo, je prišel prvič k meni domov. Čeprav še tako mlada in naivna, sem se že takrat odločila, da moje telo ne bo na razpolago vsakemu in povedala sem mu, da želim s spolnostjo počakati do poroke. Dejal je, da me ne bo nikoli v nič silil in me je spoštoval v polnosti. Jaz sem mu začela zares zaupati in moja odločitev je postala najina odločitev, ki naju je bogatila. Proti koncu srednje šole sva se začela pogovarjati o poroki, o otrocih. Še vedno se spominjam, da sva se peljala v avtu in po radiu je bilo govora o posvojitvah. Kar tako mimogrede sem ga vprašala, če bi on posvojil otroka in dejal je, da bi. Toplo mi je bilo pri srcu ob teh besedah in tudi jaz sem si mislila, da če ne bi imela rodnih otrok, bi jih posvojila. Tudi v pripravi na zakon smo spregovorili o tem, a nekako nisva resno računala s to možnostjo, čeprav sva vedela da se to lahko zgodi tudi nama, saj se je dogajalo ljudem okrog naju. Kot medicinska sestra sem želela vedeti čim več o telesu in tudi o naravnem načrtovanju rojstev in sem že pred poroko opazovala svoje telo. Odločila sem se in nato tudi skupaj, da bova uporabljala naravne metode urejanja rojstev, če le ne bo kaj posebnega z zdravjem ali ciklusom.

Poročila sva se pri 18. oziroma 22. letih. Na god svete Ane in Joahima, ki sta priprošnjika za lep zakon in za rodovitnost. Že takrat sem na tiho  sklenila, da če bova kdaj imela hčerko, ji bo ime Ana.  On je imel službo za določen čas, jaz še nisem vedela ali bom sprejeta na študij ali bom morala iskati službo, zato sva se odločila, da morda še malce počakava s prvim otrokom, če pa se bo vseeno najavil ga bova pa vesela. Držala sva se naravnega načrtovanja rojstev. Šlo nama je odlično, dokler se nisva po slabem letu odločila, da bi pa lahko imela otoka. In potem tega otroka kar ni in ni bilo. Nisem želela delati panike in odločila sem se, da počakam eno leto preden obiščem zdravnike. Iz meseca v mesec, pa me je bolj skrbelo. Na tihem sem trpela in le mož je vedel za moje strahove. Nekoč, ko sem spet dobila menstruacijo, mi je dejal, da me ima rad, pa če imava otroke ali ne in takrat sem se zavedela, da bova ostala skupaj, ne glede na to, ali bova kdaj imela otroke ali ne. Po enem letu sem obiskala ginekologa in začel se je začarani krog preiskav, izvidov, ki so nama sesuli svet na tisoč koščkov. Že iz šole sem vedela, da niti nimava možnosti zdravljenja, da nama ostane le ponujena umetna oploditev. Nisem se več znašla v svoji koži. Vsak mesec ko sem dobila menstruacijo, sem imela občutek, da je del mene umrl. In komaj sem se prisilila, da sem prenehala žalovati, sem se že vrgla v objem ponovnega upanja. Vse moje misli, ravnanja in življenje se je vrtelo le okrog otroka, ki je bil morda spočet v tem mesecu. In potem znova bolečina, jeza, nemoč… Spraševala sem se, zakaj je Bog položil vame tako močno željo po materinstvu, če je ne moreva uresničiti? Večkrat na dan sem se zatekala k  sv. Ani in Joahimu, da bi nama izprosila otroke. Zdelo se mi je prav krivično, da sva se poročila na njun god, sedaj pa ostajava brez otrok. Stiska neplodnosti je bila tako velika, da se mi je včasih zdelo, da je moje življenje podobno umiranju na obroke. Vsak mesec malo… O tem nisem želela z nikomer govoriti, niti z domačimi ne, kaj šele z drugimi. Nisem zmogla. Najraje bi zbežala pred celim svetom, ne srečala nikogar ki je pričakoval ali imel otroka. Zdelo se mi je, da se to ne dogaja meni/nama, ampak se bom prebudila iz morastih sanj, z otrokom v naročju. Občutila sem silno nemoč, kajti prav ničesar nisem/nisva mogla narediti da bi spočela otroka. Vsako upanje je bilo brezupno boleče in jezila sem se na Boga, ki je vsemogočen, pa me/naju vendar pušča v brezizhodnem stanju. In če je kdo povprašal, kako da pa midva še nimava otrok, sem iskala vse mogoče izgovore, v prsih pa je tako bolelo, da bi lahko tulila od bolečine. Še vedno se spominjam, kako me je prizadel že pogled na otroški stolček v avtomobilu drugih. Kakor bi me zarezal z nožem v srce, je v meni zakričalo in zajokalo hkrati: »Midva pa ne bova nikoli imela v avtu otroških stolčkov…« Nekako sem se zaprla v svojo lupino in najraje ne bi srečevala nikogar, ki je spraševal in odpiral rano v mojem srcu. Edino z možem sva se pogovarjala o tem in se tudi zavestno trudila za pogovor. Drug drugemu sva bila edina družina. Zelo sva se povezala med seboj in bila bi najsrečnejša če bi imela še otroke.

Leta so tekla in odločila sva se da poskusiva imeti otroka tudi z umetno oploditvijo. Najbrž zato, ker nisem prenesla misli, da sediva križem rok, medtem, ko leta tečejo. Veliko sem premišljevala o tem, veliko sva se pogovarjala, tudi molila sva za pravo odločitev. Prvič sem bila povsem prepričana, da nama je uspelo in nisem prenehala verjeti niti ko sem v rokah držala izvid, ki je govoril, da nisem noseča, niti ko sem začela krvaveti. Kot bi imela povsem zamegljen razum. In najbrž sem ga res imela. Enkrat nama je uspelo zanositi in bila sva presrečna, ko sva na ultrazvoku videla kako bije otrokovo srce. A žal se je ta otrok poslovil od naju preden se je rodil. Ampak  ta mali čudež mi je dal dragoceno izkušnjo, ki me je ne bi mogle naučiti nobene knjige. Naučil me je, da ne morem zaščititi svojega otroka in živeti življenja namesto njega. In hvaležna sem, da sem ga imela priložnost enkrat imeti v svojih rokah, da ima svoj grobek in  svoje ime.

Spominjam se, da sva šla enkrat na morje k moji sestri in v naročju sem držala njenega šestmesečnega sina. Kar naenkrat sem zelo globoko v sebi jasno začutila, da midva ne bova sama, ampak bova imela otroke. Čez leta sva ugotovila, da se je ta dan rodil najin prvi, posvojeni sin!

Počasi (po sedmih letih zakona) je v nama dozorela misel, da se podava na pot posvojitve. Oddala sva vlogo na centru za socialno delo in se hkrati vključila v društvo Deteljica, kjer se izvaja priprava na nadomestno starševstvo. Takrat sem doživela osvoboditev bolečine neplodnosti. O najini neplodnosti sem se lahko začela pogovarjati z drugimi ljudmi. Zdelo se mi je, da jim sedaj imam kaj povedati. V skupini sva se srečevala s pari, ki so imeli enako izkušnjo kot midva, čeprav jo je vsak par drugače doživljal. Spoznavala sva posvojiteljske družine in tako ugotavljala, kaj je tisto, kar bi lahko bila najina pot. Je to samo posvojitev, morda rejništvo, morda nič od tega… Veliko smo se pogovarjali, brali knjige, pisali utrinke, hodili na pohode. Imeli smo čas, da prečistimo svoje želje in hrepenenja, da se kot par poveževa, da podelimo svoje bolečine in smo slišani. V tem času sem bila tudi pri neki spovedi, kjer me je spovednik vprašal koliko otrok imava. Odgovorila sem, da nobenega, ker jih ne moreva imeti. Spovednik je za hip pomolčal, potem pa dejal: »Ne vem kaj naj vam rečem…. Tudi Abraham in Sara nista mogla imeti otrok. Pa Elizabeta in Zaharija, pa Joahim in Ana…« Meni pa je ob tem šinila v glavo misel ob kateri sem se skoraj začela krohotati: »No, lepa reč. Saj to je sama elita! In vsi ti pari so bili deležni velikih milosti od Boga. Po njih se je krojila zgodovina človeštva… Le kam si naju uvrstil moj Bog? Je tudi najino življenje tako obilno blagoslovljeno, pa tega niti ne opaziva?« Danes vem, da sva obilno blagoslovljena in tudi neplodnost je blagoslov, ki me/ naju je spremenil v najinem bistvu. Ne samo zato, ker v tem trenutku imava otroke (Ko sem bila v hudi stiski zaradi neplodnosti, so mi šle na živce zgodbe s srečnim koncem, ko so pari vendarle dobili otroka. Ljubše bi mi bilo slišati par, ki bi bil ravno tako kot midva brez otrok.), ampak zato, ker spoznavam, kako Bog čudovito vodi naše poti in vse stori ob pravem času. Je pa res, da če bi mi na dan poroke nekdo rekel, da bova prvega otroka dobila šele po desetih letih zakona, se s tem nikakor ne bi strinjala.

Zaživela sva zadovoljno kot zakonca. Brez teže neplodnosti, ki je sicer še vedno najina realnost. Brez cmoka v grlu, brez trpljenja ob pogledu na otroške vozičke… In tedaj sta prišli v Deteljico strokovni delavki in nam predstavili štiriletnega Mateja. Takoj sva se počutila nagovorjena in sva to tudi povedala. Šla sva  na razgovor še na otokov center in čakala odgovor (še en par se je odločil, da bi lahko posvojil Mateja). Dan, ko sva izvedela da postaneva njegova starša je postal praznik! Ravno na praznik Marije Pomočnice je bilo. In verjameva, da to ni zgolj naključje… Še danes pravim, da je Njen in ga izročam v Njeno varstvo. Tam, kjer odpovedo moje človeške sposobnosti, ga preložim v Njeno naročje in varstvo (pravzaprav oba otroka). Kmalu smo  lahko zaživeli skupaj in nikoli ga nisem čutila drugače kot sina. Zdi se mi kot da smo že od začetka skupaj.

Nekje v sebi pa sem čutila, da še nismo vsi in zanimivo je, da sem začela nekako spontano moliti, za otroka, ki pride k nam. Posvojitev je pri nas malo in razumsko gledano nisva imela nobene možnosti za še kakšnega otroka, a se je zgodilo ravno to. Dobro leto za Matejem, sva dobila v posvojitev šestnajst dni starega Martina. Matej je bil silno vesel bratca, saj je ravno v tistem obdobju zelo navijal za dojenčka. Zelo intenzivno sva zaživela starševstvo in tako malce zanemarila zakonski odnos. Stvari so se sicer postavile na pravo mesto, verjamem pa, da sta otroka potrebovala veliko bližine in jo še potrebujeta, saj imata izkušnjo zapuščenosti, ki zaznamuje za vse življenje. Zavedava se, da jima ne moreva odvzeti vseh bremen in da se bosta v prihodnosti morala tudi sama spoprijeti z vsemi , morda bolečimi občutji zaradi posvojenosti. Midva pa bova ob njiju in jima bova pustila svobodo, ko bosta iskala svoje korenine (če in ko bosta želela). Sedaj pa jih izročava v Božje varstvo.

 Seveda se zavedava, da ju nisva spočela in rodila, da imata nekje biološke starše (in hvaležna sva jim, da so ju rodili) in včasih se o tem pogovarjamo. Kdaj tudi napiševa pismo in pošljeva fotografijo na CSD, če bi kdaj biološki starši želeli kaj izvedeti o njima. Od vsega začetka vesta, da sta posvojena in tako je tudi prav. V Deteljici se srečujemo z drugimi posvojiteljskimi družinami in to je tudi za otroka zelo koristno. Vesta, da nista edina posvojena in da je takšnih otrok še veliko.

Izkušnja neplodnosti nama je dala izkušnjo trpljenja pa tudi izkušnjo, kako Bog vedno skrbi za nas in vodi vse naše poti. Medtem ko jaz vidim samo do ovinka, Bog vidi tudi pot za tem ovinkom. Neplodnost nama je dala izkušnjo, da lahko živiva svoj zakonski odnos polno in nama je lepo. Izkušnjo, da lahko zaupava v najin odnos in bližino. Izkušnja neplodnosti me je naredila ponižnejšo, saj sem prenehala verjeti, da zmorem vse sama in da zmorem vse narediti prav. Zelo globoko lahko doživim trpljenje sočloveka in obenem vem, da nimam nobene pametne rešitve, lahko pa ponudim svojo bližino in molitev.

Danes vem, da sta Joahim in Ana izprosila obilo milosti in blagoslova za najin zakon in družino. Danes sem hvaležna tudi za izkušnjo neplodnosti in včasih, ko zrem obraze najinih posvojenih otrok se zavedam, da če bi rodila otroke, nikoli ne bi spoznala dveh tako čudovitih otrok, ki sta postala najina sinova.

Tadeja