Zakaj moram prenašati bolečino neplodnosti?

Sedeli smo v naši dnevni sobi in jedli pico. Prijatelj, ki je zdravnik, je pripovedoval, kako je prejšnji dan pomagal pri porodu otroka. Vsi so se smejali, ko je opisoval starša tega novorojenčka, ki sta bila oba najstnika, skoraj otroka. In ta fant ni prvič postal očka, saj je imel otroka že z neko drugo najstnico.

Meni pa ni bilo do smeha. V moji notranjosti je kar vrelo od jeze, razočaranja in žalosti. Najraje bi brcala, vpila in naredila sceno, ki jo lahko naredi najbolj trmast trileten otrok. Čisto nič me ni zanimalo poslušanje zgodbic o najstnikih, ki takoj zanosijo. Kar pa me je najbolj bolelo, je nepravičnost te situacije. Zakaj moram tako trpeti? Zakaj moram prenašati to bolečino neplodnosti? Zakaj moram plačevati na tisoče dolarjev za zdravljenje, prehranske dodatke in zdravila, da bi sploh imela možnost zanositi? Mnogi pa zanosijo kar mimogrede.

To razpoloženje me je kar malo presenetilo, kajti nisem človek, ki bi se smilil samemu sebi in razmišljal o krivicah, ki se dogajajo. Doma so me učili, da je življenje tudi težko in nepravično. Živimo v svetu, ki je pokvarjen in slabe stvari se zgodijo dobrim ljudem in dobre stvari se zgodijo tudi nepoštenim ljudem. Bog pošilja dež pravičnim in nepravičnim. Odvisno je le kako se kovanec obrne. Ampak tisti večer sem iz nekega razloga lahko razmišljala samo o tem, da si jaz tega nisem zaslužila.

Mogoče imaš iste misli. Mogoče bi si želel/a izbruhniti kot trmast otrok. Ali pa si mogoče že. In to več kot le enkrat. Razumem te. Ker ni pošteno. Ker si tega ne zaslužimo.

Obstaja pa ena stvar, ki se je oklepam in me drži pokonci: celo v nepravičnih situacijah, v bolečini in v brezizhodnih razmerah verjamem, da je Bog še vedno na potezi. Ima načrt. In ko mislimo, da je tiho, on preprosto dela v ozadju in poskrbi, »da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.«(Rim, 8:28)

Bog ve, da življenje ni pošteno. Njegov lastni sin, ki je brezmejno ljubil, ozdravljal bolne, oživljal mrtve in nahranil tisočglavo množico z dvema ribama in petimi hlebi, je bil izdan in umorjen na križu in to ne zaradi lastnih ampak naših grehov. Kje je tu pravičnost? Če je Jezus sprejel takšno krivico, kako si lahko predstavljam, da mene ne more doleteti?

Nič kaj tolažeča misel, kajne? Zato ne najdem tolažbe v tem, da se je Jezus tako kot mi soočal s težkimi krivicami, ampak v tem, da je ravno zato, ker je šel čez trpljenje, prišlo do nečesa čudovitega in to je naše odrešenje.

In to mi prinaša tolažbo. To mi daje mir sredi te nepravičnosti. Kajti Jezus je premagal brezizhodno situacijo in imam veliko upanje, da jo bova tudi jaz in ti.

Zato se ustavi in zadihaj. Kajti Bog ni presenečen, da se soočaš s to nepravičnostjo in prav tako ni v dilemi, kako to situacijo obrniti v tvojo dobrobit. Pazi nate. In naj bo še tako težko zadrževati težo občutkov, ki te prevzemajo in se ne prepuščati lastni omejeni perspektivi, vseeno raje zaupaj v Njegovo vsemogočnost. In skozi oči vere verjemi, da čeprav doživljaš težo Velikega petka, prihaja tudi vstajenje Velike noči.

Povzeto po:

https://waitingforbabybird.com/2017/04/14/infertility-its-just-not-fair/