OD BOLEZNI K POSVOJITVI
Ob koncu študija sem se za svoj rojstni dan v molitvi pošalila in prosila Boga za darilo, naj v tistem času srečam bodočega moža. In sem ga srečala. Občutki na začetku najine skupne poti niso bili kot opoj, ampak kot svež veter, kot da stojiva na začetku stvarjenja vesolja. Lepo je podoživljati najin začetek in se ponovno zavesti tistega Miru. V njem sem začutila sorodno dušo, z lahkoto sem se odpirala, se čutila razumljeno in slišano. Obenem z zbliževanjem so se kmalu pričele odpirati tudi nezaceljene rane. Vem, da sem v njem iskala tolažbo in sem pričakovala, da bo zapolnil praznino odsotnega očeta. Ljubezni navkljub sem spoznala, da mi mož ne more dati vsega manjkajočega. A ne, ker ne bi hotel, preprosto ker ne more. Moje pričakovanje, da bo lahko nadomestil vse, kar mi ni mogel dati oče, je bilo zmotno.
Po poroki sva hotela imeti nekaj časa samo za naju, se bolje spoznati. Za otroka sva se odločila po par letih. Ker ga tudi po kakšnem letu po odločitvi zanj še ni bilo, sva se napotila na preglede in se pozanimala o postopkih, ki so etično sprejemljivi. V poštev je prišla t. i. hormonska spodbuda ovulacij. Obenem je bil narejen laparoskopski pregled maternice in jajčnikov, ki ni pokazal ovir za zanositev. Po zaključku v UKC Ljubljana sva s stimulacijo jajčnikov poskusila še enkrat v zasebni praksi. Ob pregledu pri zdravniku, se je ta na moje vprašanje zaradi neobičajnega izcedka odzval zelo nespoštljivo in zavrnil razjasnitev. Zatem nekaj časa nisem mogla k ginekologom. S spodbujanjem ovulacij je bila pri meni spodbujena tudi sicer počasi napredujoča bolezen, ki je ob pregledih ostala prikrita.
V tistem času sva se lotila prenove manjše hiše, želela sva pripraviti prostor za morebitno povečano družino. Ob koncu gradnje, tik pred vselitvijo, sem nenadejano pričela krvaveti in odkrili so mi tumor. Potrebna je bila hitra operacija, odstranili so mi maternico in jajčnik, sledila so obsevanja.
OBRNILA SVA ČISTO NOV LIST. POTREBNO JE BILO SPREJETI IN SE SOOČITI S SPOZNANJEM, DA NIKOLI NE BOVA MOGLA IMETI SVOJIH BIOLOŠKIH OTROK.
V času bolezni in njenega zdravljenja sem močno čutila Božjo bližino in pomoč: podpora domačih, prijateljev iz zakonske skupine, skrbnost najinega duhovnika, vsi so nama pokazali, da nisva sama, da sva v svoji skupnosti pomembna. Znanec še iz študentske skupine, naju je po naključnem srečanju povabil na Deteljico, t.j. Društvo posvojiteljskih družin in na skupino »Najina drugačna pot«/ za pare ki ne morejo imeti svojih otrok/. V obe skupini sva se vključila, da bi videla, če je morda posvojitev pot za naju.
Zelo pomembno za oba pa je bilo tudi to, da sva se potrudila za izboljšanje najinega odnosa. Zato sva se vključila še v Imago skupino.
Meni je vse to prinašalo notranji mir, počutila sem se varno. V času pred boleznijo sem bila glede prihoda otroka velikokrat negotova, ker se mi je zdelo, da najin odnos ni najlepši, da bi se otrok med nama ne imel najbolje. Ta način prihajanja naproti in povezovanja me je osvobajal teh strahov. V pogovorih ob temah, ki so jih odpirali na skupinah, sva se bolj sprejela in še drugače vzljubila. Najin lep odnos je bil zame na prvem mestu.
Pri možu je bila želja po otroku zelo močna. To sem ob neki priliki začutila iz njegove obrnjene izjave: »Saj vem, nikoli ne bova imela otrok!« Ni pa name s tem pritiskal in sem k svoji odločitvi lahko zorela z občutkom svobode.
Na vseh skupinah, ki sva jih obiskovala sva se odprla in spregovorila o sebi. Posebno vzdušje je bilo na Deteljici, v skupini parov, ki se pripravljajo na morebitno posvojitev ali pa so otroke že posvojili. Tam smo se pari s podobno izkušnjo res lepo začutili in povezali. Hkrati sva čakala, da bi videla, kako bo z mojim zdravjem. Izvidi so kazali dobro, čeprav je vmes prišel še kakšen križ. Opazovala sem se, kako in koliko sploh fizično zmorem.
Opazovala in poslušala sva druge: izkušnje tistih, ki so otroke že posvojili in izkušnje otrok, ki so bili posvojeni. Pri sebi sva razmislila tudi, kaj glede otrok želiva, kaj bi bilo za naju primerno, pripravljena sva bila sprejeti tudi malo starejšega otroka.
Ugotovila sem, da je ob posvojitvi ključno – zaupanje. Predvideti, ali vnaprej zares oceniti, kaj te ob nekem otroku in odločitvi zanj čaka, ne moreš. Sva pa pri drugih videla, kako lepo so se posvojenci ujeli s svojimi posvojitelji, celo na videz!
KLJUČEN DOGODEK PRI ODLOČITVI ZA POSVOJITEV JE BIL ZAME TRENUTEK ODPUŠČANJA MOJI MAMI. TO SE JE ZGODILO NA IMAGO SKUPINI PRI IGRI VLOG, KO SEM IZ SVOJE BOLEČINE IN ZAMERE OB NEKEM DOGODKU NAENKRAT SPREVIDELA, DA JE BILA V VELIKI STISKI RAVNO TAKRAT MAMA SAMA.
Kakšno leto že po zaključku obiskovanja Deteljice sva dobila klic za deklico, dojenčico. Veliko stvari ob njej je bilo negotovih, pričakovana je bila odprta posvojitev. A bila sva dobro pripravljena in se tega nisva ustrašila, ampak razveselila.
Ko sem jo prvič držala v naročju, je bilo, kot da sem vodena. Kako me je bilo strah sebe in dvomov vase! Najina punčka pa povsem mirna, kot da ve več kot jaz, v popolnem zaupanju mojim rokam. V dneh zatem se je vse odvijalo v podporo in pomoč, da sva lahko »splavala« starševstvu naproti. Prijateljica iz Deteljice, ki je pomagala sestaviti oblačila in kupiti prvo opremo, moja sestra, ki me je prišla obiskati v porodnišnico, kasneje doma patronažna sestra, ki je odgnala dvome o najini ureditvi prostora za njeno nego… Zelo so se je razveselili vsi v najinih družinah.
Danes je deklica že skoraj šestletna, prejšnji mesec sva jo vpisala v šolo. V veliko veselje nama je s svojo ljubkostjo in bistrostjo. Z družino prve mamice se ves čas redno mesečno srečujemo, lepo smo se ujeli. S tem, da prvo mami že sedaj pozna, ji bo kasneje prihranjeno iskanje svojih bioloških korenin. Kot sva videla, je to močno in razumljivo hrepenenje pri posvojenih otrocih.
SEDAJ VČASIH REČE, DA SI ŽELI, DA BI ZRASLA V MOJEM TREBUŠČKU. NAJINA LJUBA DEKLICA, VEŠ, TUDI MIDVA SVA SI TO ZELO ŽELELA!
AK
Foto: Unsplash