Skrb za najin zakon
PRIČEVANJE IZKUŠNJE NEPLODNOSTI
Z možem sva se spoznala na duhovnih vajah. Oba sva že zaključila študij in se ravno zaposlila. Tisti vikend sva se malo pogovarjala na sprehodu in zdel se mi je prijeten fant. Bila sem vesela, ko sem 14 dni po duhovnih vajah dobila povabilo, da bi šli skupaj z njegovima sestrama v hribe. Zaljubila sem se preko mejlov, ki sva si jih začela pisati in se v njih veliko pogovarjala o najinih vrednotah in pogledu na življenje.
Hitro sva postala par, se zaročila in se prej kot v enem letu poročila. Pred tem sva si uredila stanovanje in naredila še dobro pripravo na zakon. Čutila sva, da sva za skupaj in bilo ni nobenih dvomov.
Že pred poroko sva obiskovala tečaj naravnega uravnavanja rojstev in tam se je meni porajal strah, kaj če bova imela težave pri zanositvi, kajti moji ciklusi so bili vse prej kot normalni.
Po poroki sem upala, da bova takoj zanosila, da bom lahko odgnala te skrbi proč. Vendar se je vsak mesec znova izkazalo, da nisem zanosila. Ko gledam nazaj, se mi zdi zanimivo, da sem se že na začetku tako obremenjevala z mislijo na neplodnost, ampak vedela sem, da je tega kar precej, midva pa sva si tako želela otroke.
Obema se je zdelo največje poslanstvo postati starša. V glavi sem imela že ves načrt, kako bo lepo, ko bom na porodniški, ko bova vzgajala najine otroke, jim izkazovala ljubezen in bomo družina.
Po približno osmih mesecih sem šla do ginekologinje, ki se ji moji nenavadni ciklusi niso zdeli nič posebnega. Odločila sva se, da ginekologinjo zamenjam, hrati pa sva se prijavila v NaPro zdravljenje pri Iskreni.net. Sledilo je spremljanje ciklusov, pregledi najrazličnejših parametrov, pregled za moža in na koncu nepričakovana novica.
V kliniki za neplodnost so nama rekli, da ne morejo reči, da je zanositev nemogoča, ker se včasih zgodijo tudi čudeži, ampak glede na izvide brez umetne oploditve otrok ne bova mogla imeti.
Spomnim se, kako sva jokala v avtu, kako sem naslednje dni kot robot mehansko opravljala svoje dolžnosti v službi, hkrati pa zelo trpela. To je bilo tik pred najino prvo obletnico poroke. Sledilo je novo upanje v misli, da so se morda zmotili, potem iskanje rešitev v čajih, vitaminih, upanju na čudež. Hkrati pa sem se vsako jutro zbujala z občutkom velike teže in prva misel je bila, da ne moreva imeti otrok.
Počasi sva novico povedala staršem. O tem smo se težko pogovarjali, tudi oni so upali na čudež, naju pa je velikokrat jezilo, ker sva pričakovala, da naju bodo bolj razumeli v najini bolečini in nama pomagali, vendar nama seveda niso mogli.
Tudi od drugih ljudi sva pričakovala, da se bodo zanimali za naju. Če se namreč tako veselijo z drugimi, ki pričakujejo otroke, bodo gotovo izkazali zanimanje tudi za naju.
Šele sedaj se zavedam, da sem preveč pričakovala od drugih. Ko sem dojela, da me ne morejo razumeti in čutiti tega, kar čutim jaz, sem se lahko začela bolj sproščeno pogovarjati z njimi in ni bilo več zamer z moje strani. Začela sem se tudi bolj zanimati za druge in navezovati stik, ker vem, da so tudi drugi v zadregi in velikokrat ne najdejo pravih besed, čeprav bi nama radi bili blizu.
V uteho mi je bilo, da sem o tem lahko govorila z možem, ki mi je nudil oporo in izkazoval velik optimizem in zaupanje v Boga. Nikoli nisva krivila drug drugega, neplodnost je najina realnost, ne odgovornost enega ali drugega.
Tudi v zakonski skupni sem govorila o svoji bolečini in sem našla uteho in podporo v tem, da so naju poslušali, čeprav so ostali pari večinoma ravno v tem času povečevali svoje družine.
Spoprijateljila sva se s parom, ki sva ga poznala in tudi sam ni imel otrok. Veliko smo se pogovarjali in njuna opora in vodstvo sta nama zelo veliko pomenila. Lahko sva ubesedila svojo bolečino in končno naju je nekdo razumel in slišal.
Počasi sva prišla iz največje žalosti in se tudi odločila, da prenehava z jemanjem najrazličnejših vitaminov in prehranskih dodatkov, ki bi lahko izboljšali najine možnosti za zanositev. Na umetno oploditev nisva nikoli pomislila. Obema se je ta možnost zdela prevelik poseg v telo in Božji načrt.
Začutila sva, da bo Bog naredil čudež, če je tak njegov načrt in da nama noben človeški trud in kopica vitaminov ne more pomagati.
V molitvi in na romanjih sva iz molitve za otroka, počasi prešla v molitev in prošnjo, da bi našla pravo pot, ki bo osmislila najino življenje. Sedaj, po petih letih, ne morem reči, da sva to pot našla, sva pa s situacijo vseeno malo bolj pomirjena.
Uživava v družbi drug drugega, rada potujeva, rada po svojih močeh sodelujeva v Cerkvi, predvsem na glasbenem področju.
So obdobja, ko je zelo težko, vendar so krajša in malo manj intenzivna, kot so bila na začetku. Seveda je hudo, ker se še vedno težko veselim ob novici, da nekdo pričakuje otroka. Ni pa več tako kot na začetku, ko so me oblile solze ob novici, da otroka pričakuje moj brat in ko sem prijateljici začela jokati v telefon, ko mi je povedala veselo novico.
Mi je pa lažje, ker se sedaj zavedam, da je taka reakcija normalna in da nisem grozen človek. Ne gre za to, da jim ne bi privoščila sreče, ampak se ob takih novicah še bolj zavem, česa nimam in moje neizpolnjeno hrepenenje pride na plano.
Še vedno se mi zgodi, da me na izhodu iz cerkve stisne pri srcu in začutim ljubosumje, ko se zberejo mlade družinice s svojimi malčki, jaz pa ne vem, ali naj pristopim zraven, ali naj raje čim prej pobegnem domov.
Ob takih trenutkih se jezim na Boga, zakaj nama ne nakloni čudeža, da bi tudi midva opravljala to čudovito poslanstvo, ki ga Cerkev tako opeva in spodbuja, da bi imeli čimveč otrok. Rotim ga, naj nama potem pokaže pot, da bova našla svoje mesto v družbi, kajti med mladimi najinih let se ne znajdeva najbolje.
Saj se trudiva in tudi oni se trudijo, vendar živimo čisto drugačno realnost. Vem, da se ne smem smiliti sama sebi, ker tudi njim ni lahko, vendar sva enostavno toliko drugačna, da se bolje znajdeva v družbi starejših, ki imajo že prazno gnezdo in imamo ponavadi več skupnih tem za pogovor.
Mogoče je pot z vsemi križi in lepotami, po kateri hodiva, že ta, ki nama jo je začrtal Bog, mogoče pa sva še na poti do tja. Tega ne veva.
Trudiva se veseliti najine ljubezni, skrbeti za najin zakon, videti lepote. Poskušava vse, kar je težko, izročati Bogu. Včasih pride tudi občutek odsotnosti Boga. Vse to je del najinega vsakdana. Sva pa prišla do spoznanja, da ni vse v najinih rokah.
Da se morava prepustiti življenju in odpovedati najinim načrtom. Šele tako lahko prepoznava skrite bisere na neoznačenih poteh, ki prav tako vodijo do istega cilja – kot nama je pred kratkim rekel duhovnik, do bistva zakona, da drug drugemu pomagava v nebesa.
Zakonca iz štajerske