Posvojitev je poseben klic. To je klic, ki mora v zakoncema dozoreti. Vprašajmo se, ali smo poklicani tudi mi. Ni nujno, da bi moral vsak par, ki nima otrok, posvojiti. Odločitev za posvojitev mora biti sprejeta v dvoje (mož in žena). Najprej pa se kot zakonca morava vprašati in si vzeti določen čas za premislek in molitev, ali sva sploh poklicana k posvojitvi. Zgodi se, da se zakonca leta in leta odločata in premišljujeta ali sta pripravljena za ta korak, obenem pa ne sprejmeta nobene konkretne odločitve. Zato si je dobro zavestno vzeti določen čas, v katerem potem sprejmemo neko odločitev za naše skupno življenje.
Posvojitev je dejanje ljubezni. Zakonca si želita otroku podarjati svojo ljubezen.
Predpogoj za posvojitev je, da v nekem trenutku sprejmemo dejstvo, da ne moremo zanositi. Da se z bolečino neplodnosti soočimo, jo ubesedimo in jo predelamo predvsem tako, da se pogovarjamo s svojim sozakoncem. Sigurno bodo ob tem prišla na dan različna čustva, ki po navadi spremljajo bolečino neplodnosti, kot so: jeza, strah, obup,..itd. Ko se znava s tem soočiti, si odpustiti (sebi, drugim, tudi Bogu), lahko vidiva, da je življenje lahko tudi lepo kljub tej preizkušnji in kljub temu, da nimava otrok. Če ob vsem tem začutiva klic k posvojitvi otroka, je naslednji korak, da obiščeva Center za socialno delo, kjer naju seznanijo s postopkom posvojitve.
Posvojitev ne sme biti neka zasilna rešitev za našo neplodnost, saj se lahko zgodi, da bo takrat posvojeni otrok samo “obliž” na najino ranjeno srce. Otrok ni in ne sme biti rešitev za stisko zakoncev.
Ko se zakonci odločajo za posvojitev otroka, se jim velikokrat porajajo marsikatera vprašanja in dvomi. Ena od skrbi zakoncev, ki se odločajo za posvojitev, je ta:
Ali bom tega otroka lahko imel rad/a?
Marsikatera biološka mati pripoveduje, da se materinski čut ne rodi vedno hkrati z otrokom, včasih preteče nekaj minut, ur ali celo tednov, preden mati resnično vzljubi to malo bitjece, ki je prišlo na svet. Zato starši, ki posvojijo otroka, ne rabijo imeti občutka krivde, kadar potrebujejo čas, da otroka sprejmejo za svojega. Po drugi strani pa mnogi posvojiteljski starši pričujejo, da so se takoj počutili starši otroku, ki jim je bil zaupan. Izkušnje so različne. Resnica pa je ena, in sicer, da je tam otrok, ki čaka, da bi bil ljubljen.
Največkrat se zakonci ne odločijo za korak posvojitve zato, ker je »splošno znano«, da je otrok za posvojitev malo in da se po navadi zelo dolgo čaka na otroka. Ni nujno da je tako. Zna se zgoditi, da pride klic iz Centra za socialno delo že zelo hitro in ravno takrat, ko zakonca to najmanj pričakujeta. Pri »čakanju« na otroka za posvojitev naj velja pravilo: bodita vedno pripravljena na klic.
Marsikateri par, ki ima za sabo težko preizkušnjo neplodnosti in se je potem odločil za posvojitev, zna povedati, da je hvaležen za to preizkušnjo neplodnosti, ker drugače ne bi doživel tako čudovite izkušnje v zvezi s posvojitvijo.
Zato, če čutimo klic k posvojitvi, se ne bojmo tega koraka.
Zavod Neplodnost in najina rodovitnost