avtor: John T. Bruchalski, dr. med, član Ameriškega kongresa porodničarjev in ginekologov
Ste sami v kopalnici, brezizrazno strmite v negativni test nosečnosti in se v solzah sprašujete: »Zakaj še nisem zanosila?« Kasneje se s svojim zdravnikom verjetno pogovarjate o »otroku za domov« in se soočite z drago, invazivno in včasih moralno vprašljivo resničnostjo postopkov za zdravljenje neplodnosti. Sprašujete se: »Ali je upanje zame?« Kot katoliški ginekolog, ki sodeluje z ekipo zdravnikov pro-life (za življenje), vam želim povedati, da upanje obstaja.
Morda ste se trudili zanositi vse leto, kar velja kot kriterij za najkrajše možno obdobje za potrditev neplodnosti. Vendar ste oseba, ne statistika. Vaša želja po zanositvi je resnična in vpije: »Zdaj!« Kot zdravnik se s tem strinjam. Zdaj je čas, da ugotovite, zakaj ne morete zanositi. Niste sami in pri tem vam lahko pomagamo.
Veliko uspešnih možnosti
Vedno več parov po daljšem obdobju poskusov zanositve ostaja brez otrok. Jen in Bob sta bila po šestih letih zakona še zmeraj sama. Jen je v mladosti zbolela za klamidijo in bila je prepričana, da ji je to preprečilo imeti otroke. Zavoljo večje plodnosti je opustila kajenje in izboljšala prehrano, a je bila zaradi vse hujših bolečin v času mesečnih krvavitev primorana poiskati zdravniško pomoč. S pomočjo laparoskopije smo odkrili blage zarastline zaradi okužbe s klamidijo v preteklosti in številne znake endometrioze. Težave so bile odpravljene in po šestih mesecih je Jen prišla v našo ordinacijo s pozitivnim testom nosečnosti in solzami veselja.
Hillary je bila že v najstniških letih obravnavana zaradi nerednih menstrualnih ciklusov kot posledice hormonskega neravnovesja. Po končanem kolidžu se je nenadoma začela soočati s preveliko težo, zaprtostjo in suho kožo, neprestano jo je zeblo. Leto dni po poroki je s svojim soprogom LeVarjem prišla na pogovor zaradi želje po otroku, s poudarkom na svojih hormonskih motnjah. Natančna anamneza, klinični pregled in analiza zabeleženih podatkov, ki jih je Hillary zapisovala v tabelo za naravno načrtovanje družine (NND) v obdobju zadnjih šestih mesecev, so dali odgovor. Krvni testi, opravljeni ob določenih dneh ciklusa in nizka bazalna temperatura v prvi polovici le-tega, so privedli do diagnoze policističnih jajčnikov. Ugotovljeno je bilo tudi upočasnjeno delovanje ščitnice. Ko so bile težave s ščitnico in inzulinska rezistenca odpravljeni, je Hillary pričela dobivati rednejše menstruacije in kazati znake povečane plodnosti. Zdravila so ji pomagala rešiti problem prešibke ovulacije. Po nekaj mesecih je Hillary vstopila v našo pisarno s prav takim nasmeškom, kot Jen. Zahvalila se mi je za pomoč pri zanositvi in posluh za njene osnovne hormonske težave.
A kaj storiti, ko ni moč najti dejanskega povzročitelja težav?
To je zgodba zakoncev Miriam in Colea, para v zgodnjih tridesetih, ki se je po dveh letih zakona oglasil pri meni, da bi ugotovil razlog za nezmožnost spočetja otroka. Oba sta opravljala zahtevno in stresno delo in časa nista imela na pretek.
Temeljita analiza njunega zdravstvenega stanja in klinični pregled nista razkrila vzroka za neplodnost. Laboratorijski testi niso pokazali nobenih kroničnih bolezni. Cole je dobil komplet za zbiranje, ki je omogočil testiranje vzorca semena po zakonskem odnosu in ugotovili smo, da je brez posebnosti. Preiskava z barvilom in ultrazvočni testi so prikazali normalno maternico in jajcevode brez fizioloških blokad. Zaporedno hormonsko testiranje skozi celoten Miriamin ciklus je pokazalo zdrave ženske hormone v pravem sorazmerju, s časovno ustreznim naraščanjem in upadanjem. Laparoskopija ni razkrila endometrioze ali zarastlin. Tudi številni poskusi uravnavanja ovulacije skozi več ciklov s pomočjo zdravil niso prinesli rezultatov.
Prenapeta in depresivna, ker jima še ni uspelo postati starša, sta Miriam in njen mož zaprosila zelo uspešno lokalno kliniko, specializirano za in vitro oploditev (IVF), za drugo mnenje. Postopek vključuje odstranitev zrelih jajčec iz jajčnikov, njihovo oploditev v stekleni posodi (in vitro v latinščini pomeni “v steklu”) in nato vstavljanje nastalih zarodkov v maternico v upanju, da se bo eden (in ne več) od njih vgnezdil in normalno razvijal. Kot zdravniki kristjani smo jima morali svetovati naslednje: »Osrednje vprašanje, na katerega si morata odgovoriti, preden se odločita, je: ali so zarodki, narejeni na kliniki, vaši otroci ali vaša last? Če torej so otroci, kar naša vera pravi, da so, ne bi smeli eksperimentirati z njimi, jih zamrzniti ali splaviti nekatere od njih, da bi dobili enega samega »otroka za domov«.
Po tem nismo bili več v stiku, a čez nekaj let sta se Miriam in Cole vrnila z dvema otrokoma, Jasonom in Jackie. Oba sta bila posvojena. Med solzami in smehom smo se objeli. Miriam je rekla, da nikoli nista izvedela, zakaj ne moreta imeti otrok, a da to ni več pomembno. Postali so družina in bila sta pomirjena: »S časom se nama je posvojitev zdela vse bolj mikavna. Za naju je postala realna možnost«. S pomočjo vere je Miriam v odločilnem trenutku spoznala vrednost življenja vseh zarodkov, ki bi jih pomagala spočeti in se zavedla nevarnosti, ki bi ji bili njuni otroci izpostavljeni z IVF. Bila je hvaležna za nasvet.
Obstaja upanje!
Krepčilno, celovito, vključujoče, spoštljivo in učinkovito – s temi besedami naša vera opisuje način, na katerega Bog želi, da pristopamo k neplodnosti kot stiski, trpljenju in izzivu. Obstajajo znanstveno utemeljeni, pa tudi kirurško in medicinsko učinkoviti načini za zdravljenje vzrokov neplodnosti, in to na popolnoma sočuten način. Širom države najdemo zdravnike, ki so se naučili umetnosti in znanosti raziskovanja vzrokov neplodnosti in temu primerne obravnave stanja z medicinskega, kirurškega, psihološkega in duhovnega vidika.
Za kristjane, ki si želijo moralno neoporečnih načinov zdravljenja neplodnosti, obstaja veliko uspešnih možnosti, hkrati z nudenjem podpore pri soočanju z žalostjo, razočaranjem in celo jezo, ki se lahko pojavi ob nezmožnosti imeti otroka. Potrebno je, da sledimo poti, ki jo je za nas določil Bog, kar ne velja samo za zakonce, temveč tudi za zdravnike. Razumna znanost, ki temelji na dostojanstvu človeškega življenja, spodbuja pare k spočetju otroka v soglasju z voljo Nebeškega Očeta.
Nekateri so poklicani k posvojitvi otroka, ki jim ga Bog pošilja s strani drugih bioloških staršev. Nekateri pari pa so poklicani k edinstvenemu poslanstvu, ki ne vključuje vzgoje otrok. Nam, ki verujemo v živega Boga, predstavlja zavedanje, da nas On neskončno ljubi in pozna bolje, kakor poznamo sami sebe, izziv. Kjer uskladimo svojo voljo z Njegovo in spoštujemo Njegov veliki dar, človeško življenje, je upanje za vse nas!