Avtor članka: Sheena Rodriguez (Live Action News)
Predsednik Trump je nedavno objavil načrt svoje administracije, s katerim bo “zmanjšal ovire” in “znižal stroške” za postopke IVF (umetne oploditve op. ur.), trdeč, da trud za njihovo razširjeno dostopnost ne bi mogel biti bolj “pro life” – a zgodovina IVF in resnični nameni njegovih pionirjev kažejo, da pri IVF ne gre za spoštovanje človekovega življenja.
Medtem ko je minister za zdravje in socialne zadeve Robert F. Kennedy ml. poskušal prikazati cenejši dostop do IVF kot “opravljanje Božjega dela”, so pro-life skupine, vključno z Live Action, to potezo kritizirale.
Čeprav sta pionirja IVF — medicinski raziskovalec Robert Edwards in ginekolog Patrick Steptoe — trdila, da je bil njun cilj pomagati ženskam in parom, ki težko zanosijo, je njuna raziskovalna zapuščina temačna in polna dokumentiranih etično spornih praks, neposredno povezanih z evgeniko in gibanjem za splav.
Ključne ugotovitve:
• Pionirjev IVF ni motiviral altruizem. Eden od pionirjev, Robert Edwards, je sam povedal, da je bil njun namen ugotoviti, ali je za človeško reprodukcijo odgovoren Bog ali človek. Kot zaprisežen socialist se je naslajal posebej nad dejstvom, da so se verni kristjani začeli zatekati k IVF.
• Če se je odkrilo kakršnekoli anomalije ploda pri nosečnici, ki je zanosila z IVF, je bil zahtevan umetni splav.
• Edwards je bil član Evgeničnega društva v Veliki Britaniji in je menil, da je evgenika pozitivna, razen ko so jo uporabljali nacisti.
• Baronica Mary Warnock je prav tako pripomogla k širjenju IVF, se borila proti pravicam nerojenih otrok, podpirala detomore in pozivala k evtanaziji – zlasti za osebe z demenco.
• Velike in znane fundacije, ki so že podpirale splav, so začele financirati IVF.
• Edwards je neposredno vplival na raziskovalce, ki so kasneje v razvpitem in tragičnem primeru “spremenili spol” dojenčka, in ti raziskovalci so odprli prvo kliniko za IVF v ZDA.
Ozadje
Lesley Brown in njen mož, ki sta se soočala z neplodnostjo, sta leta 1976 pomoč poiskala pri Patricku Steptoeju, ginekologu gospe Brown, in njegovem kolegu Robertu Edwardsu. Takrat je dr. Steptoe gospe Brown ponudil možnost »vsaditve« otroka v njeno maternico. Brownova takrat nista vedela, da je Steptoe z »vsadkom« mislil na novo, zelo kontroverzno tehnologijo asistirane reprodukcije (ART), znano kot IVF, ki sta jo Steptoe in Edwards brez predhodnega uspeha raziskovala že skoraj desetletje.
V primeru Brownovih pa je delovalo. Louise Brown, rojena 25. julija 1978 v severni Angliji, je bila prvi uspešno rojeni otrok z IVF. Tri leta pozneje je Elizabeth Carr postala prvi otrok, uspešno rojen po IVF metodi v ZDA.
Posmehovanje Bogu
Robert Edwards, ki se je opisal kot »zelo levičarski socialist«, je odkrito priznal, da je bil zanj in za njegove kolege namen IVF veliko več kot le zdravljenje neplodnosti.
Šlo je za posmehovanje Bogu.
Edwards je v intervjuju dejal: »Želel sem natančno ugotoviti, kdo je glavni, ali je to Bog ali znanstveniki v laboratoriju.« Zaključil je: »To smo bili mi.«
Edwards se je dodatno naslajal nad naraščajočim številom rimskokatoliških in protestantskih vernikov, ki so se zatekali k IVF. Podpiral je uporabo IVF za izbiro spola, rekoč: »Kar izvolite, uporabite jo.«
Med pričanjem v parlamentu se je Edwards strinjal, da bi IVF za zanositev lahko uporabljali tudi istospolni pari.
Obramba evgenike
Osagie Obasogie, profesor prava in bioetike na Pravni fakulteti Univerze v Kaliforniji, Berkeley, je razkril Edwardsov neposreden in globoko evgeničen motiv za uporabo znanstvenega napredka pri »nadzoru človeške reprodukcije, s ciljem vzgojiti želeni tip ljudi«, pri čemer je opozoril, da je bil IVF sredstvo za dosego tega razčlovečujočega in rasističnega cilja.
Obasogie je predstavil dokumentacijo, ki kaže, da je Edwards več let delal v svetu Britanskega evgeničnega društva (Council of the Eugenics Society in Britain). To društvo je kasneje spremenilo ime v »Inštitut Galton« v spomin na očeta evgenike (in bratranca Charlesa Darwina), Francisa Galtona. Danes se ta ustanova imenuje Adelphi Genetics Forum.
Edwards je med svojim pričanjem pred parlamentom leta 2004 zagovarjal idejo evgenike – razen njeno uporabo s strani nacistov, ki so po njegovem mnenju to prakso »degradirali«. Obasogie opozarja na Edwardsovo odprto sprejemanje te prakse in navaja:
»Ne gre zgolj za to, da je Edwards verjel v uvajanje reproduktivnih in genetskih tehnologij na način, ki se je slučajno ujemal z evgeničnimi težnjami. Evgeniko je sprejel kot moralno upravičeno – razen v kratkem obdobju, ko so domnevno čisto znanost politizirali fanatiki.«
Z drugimi besedami, za Edwardsa je množični genocid nad ljudmi sprejemljiv, če se izvaja tiho, v znanstvenih laboratorijih z metodo IVF ali s splavi – nacisti pa so s svojimi metodami šli predaleč.
Neetične prakse
V članku iz leta 2015 v reviji Reproductive and Biomedicine Society Online z naslovom »Oldhamski zvezki: analiza razvoja IVF 1969–1978. IV. Etični vidiki« sta avtorja Martin Johnson in Kay Elder pregledala nedavno odkrite raziskovalne zapiske Steptoeja in Edwardsa iz bolnišnice Oldham, kjer se je rodila Louise Brown.
V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je bil velik del poudarka evgenično usmerjenega medicinskega okolja na prizadevanjih za zmanjšanje stopnje plodnosti in nadzora prebivalstva preko širitve splava in kontracepcije. Ironično je, da je britanski Medicinski raziskovalni svet (Medical Research Council) sprva zavrnil financiranje raziskav IVF, pri čemer je navajal etične pomisleke. Skrbelo jih je povečanje anomalij ploda, imeli so pomisleke glede prenaseljenosti prebivalstva in uporabe žensk za »izključno eksperimentalne namene«. Vendar pa niso izrazili veliko zaskrbljenosti glede človeških življenj, ki so med postopki spočeta in uničena.
Po besedah Johnsona in Elderja dokumenti razkrivajo, da je bilo pri 282 pacientkah opravljenih 487 laparoskopskih ciklov, od katerih sta se rodila le dva zdrava dojenčka. Številni posegi so bili opravljeni brez informirane privolitve.
Ko se je razvedelo za opustitev informirane privolitve med spočetjem in rojstvom Louise Brown, je zdravnik in vedenjski znanstvenik z univerze Duke, Peter Ubel, za revijo Forbes podal komentar: »Težko si je predstavljati stopnjo … domišljavosti? ambicije? … ki bi Steptoeja zaslepila pred njegovo moralno dolžnostjo, da Brownove obvesti o veliki negotovosti, ki jo sproža nov postopek.«
Vendar se kršitve etike in informirane privolitve niso končale pri tem. Leta 2024 je portal Live Action News poročal o šokantnem odkritju: testi DNK so pokazali, da je Steptoe za oploditev žensk uporabil spermo, zbrano od osebja klinike, brez vednosti pacientk ali osebja.
Steptoe je v intervjuju prav tako razkril, da je bilo zahtevano, da se pacientke, ki so bile vključene v postopke IVF, strinjajo z amniocentezo in poznejšim prisilnim splavom, če bi bile odkrite nepravilnosti ploda.
Politični zavezniki: »Dolžnost umreti«
Razcvet IVF v Združenem kraljestvu in v tujini ne bi bil mogoč brez zagovorništva filozofinje in pisateljice baronice Mary Warnock. Kot utilitaristka je Warnockova pomagala postaviti »etične« smernice za IVF in je prispevala k širjenju raziskav, kar je opisano v »Poročilu Warnockove« (The Warnock Report), objavljenem leta 1984.
Poročilo navaja, da človeški zarodek nima pravnega statusa in zato v skladu z zakonom nima »pravice do življenja«. Predlogi poročila o »zaščiti« človeških zarodkov zgolj z uvedbo zahtev za licenciranje in poročanje za klinike IVF, da bi zagotovili, da se »človeški zarodki v raziskavah ne uporabljajo lahkomiselno ali nepotrebno«, so privedli do sprejetja Zakona o človeški oploditvi in embriologiji iz leta 1990 (Human Fertilisation and Embryology Act 1990).
Glede na očitno nespoštovanje človeškega življenja v njegovih najzgodnejših fazah, odločna in očitna podpora Warnockove človeški evtanaziji ni nobeno presenečenje.
V intervjuju za revijo Philosophy Now Magazine je Warnockova izrazila prepričanje, da bi morali nedonošenčkom odreči življenjsko pomembno zdravljenje, če si jih starši ne želijo, in predlagala pomoč pri samomoru za tiste, ki se soočajo z duševnimi boleznimi.
Leta 2008 je časopis The Telegraph objavil intervju z Warnockovo, v katerem je izjavila, da imajo bolniki z demenco »dolžnost umreti«: »Če si dementen, zapravljaš življenja ljudi – življenje svoje družine – in zapravljaš vire nacionalne zdravstvene službe,« je dejala. Izrazila je tudi upanje, da bodo ljudje kmalu »dobili dovoljenja za usmrtitev drugih« – distopična resničnost, ki je zdaj postala vodilni vzrok smrti v Kanadi in se širi po vsem svetu.
IVF je financiral veliki lobij za splav (Big Abortion)
Edwards in Steptoe sta se pred financiranjem s strani MRC (Medicinsko raziskovalnega sveta), kar se je zgodilo po rojstvu Louise Brown, zanašala na znatno finančno pomoč ustanovnih donatorjev in podpornikov t.i. velikega lobija za splav.
Fundacija Ford, Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in drugi so zagotovili zgodnje financiranje pionirjem IVF v upanju, da bodo pospešili znanstveni napredek v smeri »imunoloških pristopov k nadzoru plodnosti« – sicer znanim kot iskanje »cepiva proti zanositvi«.
Rojstvo Louise Brown je prineslo potreben uspeh in s tem odprlo vrata dodatnemu financiranju s strani MRC in drugim virom prihodkov, kar je omogočilo odprtje prve klinike na svetu, posvečene IVF, klinike Bourn, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja znašla pod plazom obtožb, da je proizvajala rasno motivirane »otroke po meri«.
Sestavljanje celotne slike
Robert Edwards je med izvajanjem raziskav na Univerzi Johns Hopkins leta 1965 spoznal Howarda in Georgeanno Jones. Zakonca Jones sta med poletjem pomagala Edwardsu pri njegovih raziskavah IVF na živalih in pridobivala izkušnje iz prve roke.
Howard Jones je delo nadaljeval na kliniki za spolno identiteto (Gender Identity Clinic) univerze Johns Hopkins, kjer je opravljal operacije za “spremembo spola” pri odraslih in otrocih.
Eden najbolj znanih Jonesovih pacientov je bil David Reimer. Tragična nesreča pri obrezovanju je Reimerjeve starše postavila pred nepredstavljivo odločitev. Jonesu so dovolili izvesti kirurško kastracijo njunega dojenčka in Jones je poskušal na dojenčku oblikovati nekaj podobnega ženskim genitalijam. Davida Reimerja so nato vzgajali kot deklico, vendar so bila prizadevanja staršev in zdravnikov, vključno z operacijo, s katero mu je Howard Jones spremenil življenje, neuspešna.
Žal je David Reimer kot odrasla oseba storil samomor. Vendar pa sta po uspešnem rojstvu Louise Brown, Howard in Georgeanna leta 1980 ustanovila prvo kliniko za IVF v ZDA, kar je vodilo do rojstva Elizabeth Carr.
Distopična prihodnost
Leta 2011 je Howard napovedal, da nadomestno materinstvo v prihodnosti ne bo več potrebno, saj bodo namesto tega uporabljali umetne maternice – in da bodo za proizvodnjo človeških zarodkov uporabljali zgolj človeške gene, in ne več sperme ali jajčeca.
Do sedaj je Live Action News poročal o vsaj eni od napovedi Howarda Jonesa, ki se je uresničila z IVG – postopkom, ki uporablja kožne celice odraslih za ustvarjanje jajčec in sperme, ki se nato oplodijo s tradicionalnimi metodami IVF.
Ta postopek obljublja, da bo parom, ki ne morejo zanositi po naravni poti, omogočil, da postanejo starši. Omogočil bo tudi ustvarjanje otrok brez matere ali očeta – nekaj, kar bo namerno zasmehovalo naravni red in Boga, ki ga je ustvaril.
Ta članek je bil prvotno objavljen na Live Action News in je tukaj ponovno objavljen z dovoljenjem.