Predelati neplodnost

Pari, ki se soočamo s preizkušnjo neplodnosti, velikokrat slišimo besede, da je potrebno predelati neplodnost in iti naprej. Te, sicer dobronamerne in včasih iskrene, drugič pa preveč lahkotno izgovorjene besede, so me vedno malce razjezile.

Po navadi zato, ker so nam jih vztrajno ponavljali ljudje, ki stiske neplodnosti niso doživeli. Ljudje,  ki niso imeli dovolj empatije in so iz njihovih ust zvenele kot nekakšen ukaz ali kot stavki v smislu: «Kaj kompliciraš? Preboli, pojdi naprej.«

Kot da bi se tak par sam odločil, da želi trpeti v neplodnosti in je samo stvar njune odločitve, volje, hotenja … da »predela« neplodnost in potem »bosta živela srečno do konca svojih dni.« Seveda je dobro predelati neplodnost. A to je proces in ne enkraten dogodek, ki se zgodi na ukaz. Včasih so potrebna leta.

Najprej šok … da se je to sploh zgodilo meni/ nama

Potrebovala sem čas, da sem  dojela  realnost, ki se mi je zdela kot neverjeten scenarij, ki ne sodi v moje/najino življenje.

Potem upanje, da morda ni tako hudo in se bo izkazalo, da vseeno lahko postaneva starša. Nato upanje, da se nama zgodi čudež spočetja.

Razočaranje, ker se počutiš povsem zdravega, a očitno nekaj v telesu ne deluje prav. Zakaj ne deluje prav? Kje se je zalomilo? Bi lahko kaj spremenila, nekje, nekdaj, nekdo …? Pristanek na trdnih tleh! Kako naprej? Kakšne so možnosti?

Premisliti, prečutiti, se vmes tisočkrat zlomiti, se spraševati, iskati odgovore, se pogovoriti, se odločiti, dvomiti, delovati, upati, se veseliti, obupati, moliti, ponovno (na drugačen način) začeti …

Se komu zdi, da lahko to opraviš v krajšem času? Pri meni je trajalo 7 let! (7 suhih krav!). Pri komu lahko traja manj ali pa dlje časa, vsekakor pa je zahtevno! Toda potrebno je iti skozi celoten proces in ne potlačiti čustev žalosti, strahu, jeze … Meni je pomagalo, da sem vsa čutenja »vrgla Bogu v obraz« ali v Njegovo naročje.

Pomagalo mi je naročje moža, kjer sem sto in stokrat izgovorila svojo bolečino, jo izjokala in poslušala o njegovi.

Pomagali so mi moji najbližji, ki niso spraševali in vrtali, ampak mi pustili prostor, da sem se v miru ukvarjala s svojimi strahovi in bolečino, ne da bi morala nekomu pojasnjevati, česar še sama nisem razumela.

Pomagali so mi prijatelji, ki so ostali povezani z mano/nama in niso »izginili neznano kam«, ko so izvedeli za najino neplodnost. Lahko smo se družili, ne da bi ob njih enkrat samkrat čutila nelagodje.

Pomagale so mi ene najbolj iskrenih in toplih besed, ki sem jih slišala v času stiske: »Veš, prav nič ti ne morem pomagati … Vedi pa, da nista sama! Ob vaju smo,« ki jih je izrekel moj stric.

Pomagale so mi besede spovednika, ki mi je sočutno pripovedoval o neplodnih svetopisemskih parih.

Pomagal mi je prijatelj – duhovnik, ki sem mu lahko v pogovoru iskreno povedala o vsem in ni moraliziral, vsiljeval cerkvenega nauka (sicer ga je omenil), mi priporočil branje Svetega pisma in zgodbe o Abrahamu, ki je s svojo ženo tudi doživljal »sramoto« neplodnosti in sta bila na koncu blagoslovljena. Gotovo je blagodejno delovala tudi njegova molitev pred novomašnim križem, kamor je postavil najino fotografijo. Molitev mnogih, za katere morda niti ne vem.

Kajti še po toliko letih se mi zdi nemogoče, da se sam, s svojim razumom, dejavnostjo … rešiš iz globoke stiske, kakršna je neplodnost.

Pomagala mi je vključenost in srečevanje s pari v skupini Deteljica, kjer se pari pripravljajo na morebitno rejništvo ali posvojitev.

Danes sem hvaležna za toliko ljubečih ljudi ob nama, ki so nama olajšali to težko obdobje. Hvaležna sem Bogu, da me je uspel prepričati, da me ima neskončno rad navkljub stiski, ki jo je dopustil.

120 Božjih NE-jev

Veliko »NE-jev« sem dobila z Njegove strani. Vsak mesec, ko sem dobila menstruacijo, sem dobila božji »NE!« V desetih letih se je teh NE-jev glede zanositve nabralo 120!  Kateri človek bi svojega »šefa« nekaj prosil 120-krat? Deset let bi vsak mesec hodil k šefu z isto prošnjo. 120-krat bi dobil odgovor »NE!« in tega šefa ne bi zasovražil?

Noro veliko ljubezni in nežnosti mi je moral Bog  izkazovati skozi življenje, da si je lahko privoščil toliko zavrnitev in mu je uspelo ohraniti stik in ljubečo povezanost z mano! Tudi otroku lahko rečeš »NE«, ko ga imaš iskreno rad. Čeprav mu bo ob tem težko, bo to zavrnitev lažje sprejel samo takrat, če bo vedel, da je brezpogojno ljubljen.

In jaz to Božjo ljubezen doživljam in sem je vesela

Vesela sem, da sem/sva z Božjo in človeško pomočjo predelala neplodnost. Zato, ker mi to omogoča, da sem lahko svobodna in iskrena v svoji ljubezni do posvojenega otroka tudi kadar me užali, zavrne … in se v meni ne kuha tiha zamera.

Ker sem lahko odkrita v pogovoru o posvojitvi in njunih bioloških družinah. Ker ne čutim tekmovalnosti in ljubosumja do bioloških mamic otrok, ampak spoštovanje, ker sta podarili življenje.

Ker ne čutim potrebe, da bi otrokoma nalagala občutke krivde in odgovornosti, da morata poskrbeti zame, ampak se preprosto veselim, da nam je podarjen skupen čas, življenje v isti družini in neizmerno veliko doživetij (lepih, pa tudi zahtevnih).

Ker sem brez cmoka v grlu in teže v prsih in lahko dam vso ljubezen, ki jo čutim v srcu. Ker si to ljubezen lahko izkazujemo v družini, da nam je v tem svetu lažje in lepše živeti!

Ker ne čutim prikrajšanosti v življenju, ampak se zavedam, da nam je bila preprosto namenjena drugačna pot življenja in starševstva, kot sem jo imela nekoč v mislih.

Zato molimo za pare, ki se soočajo s preizkušnjo, ko otroka ni in ni. Samo blizu bodimo in dajmo jim vedeti, da jih imamo radi,  da so del naših življenj, skupnosti … pa če bodo kdaj imeli otroke ali ne. Tako lahko olajšamo življenje tem parom in jim pomagamo, da bodo tudi oni zaživeli v veselju in svobodi »Božjih otrok«, ko bodo predelali stisko neplodnosti.

Tadeja