Hrvoje in Nikolina sta se poročila leta 2008. Kot večina zakonskih parov sta hotela postati starša. Hitro sta odkrila, da ne bosta mogla dobiti svojega biološkega otroka. Potrebovala sta veliko časa, da sta to sprejela. Zaupala sta v Božjo previdnost, da bo Bog poskrbel, da bosta postala starša. 5 let sta doživljala težke preizkušnje in stiske ob soočanju z neplodnostjo. Ob tem sta se spraševala: »Bog, zakaj midva?«
Nikolina je ob tej preizkušnji večkrat razmišljala: »Sem vzgojiteljica v vrtcu in si želim otroka. Imam tudi strokovno podkovanost za delo z otroki, ampak ne morem imeti svojih otrok«.
V tem času sta z možem veliko skupaj molila. Šla sta na razna romanja. Bila sta tudi člana molitvene skupine, vendar otroka ni in ni bilo.
»V enem obdobju sva bila mirna v sebi, ampak potem so spet prišla vprašanja v najinih srcih – kaj še naj narediva in zakaj se nama to dogaja, o Bog?«
»Veliko mi je pomenilo, da sem aktivno sodelovala v molitveni skupini. Enkrat, ko sva bila ravno na tej molitveni skupini, nama je duhovnik priporočil, da naj svoj problem zaupava sv. Jožefu. Ta duhovnik naju je opogumil, da bo sv. Jožef naredil čudež. Poslušala sva duhovnikov nasvet in februarja 2019 sva začela intenzivno prositi sv. Jožefa, da nama izprosi otroka, če je takšna Božja volja.
Takrat je bilo že peto leto, odkar sva vložila prošnjo na CSD za posvojitev, ampak otroka ni bilo. V teh petih letih sva bila večkrat poklicana s strani CSD-ja za možnost posvojitve, vendar nikakor nisva prišla v ožji krog izbranih za posvojitev. Velikokrat sva se takrat spraševala, zakaj se nama to dogaja in če se bo sploh kdaj najina želja po starševstvu uresničila.
Ampak opogumljena z vsakodnevno molitvijo sva v določenem trenutku vse prepustila v Božje roke. Bog, ti veš kaj je najboljše za naju in če ti želiš, da imava otroka, naj se zgodi Tvoja volja. Od takrat sva imela v srcu notranji mir, saj sva se zavedala, da sva z najine strani storila vse. Bogu sva prepustila zadnjo besedo.
V tem miru sva začela moliti 30-dnevnico k sv. Jožefu. Zadnji dan 30-dnevnice je bila rojena najina punčka Marija, a midva tega takrat nisva vedela. Nadaljevala sva z molitvijo in imela sva globok občutek, da je najina molitev uslišana. V tem času sva klicala na CSD-je in povpraševala, ali imajo kje kakšnega otroka za posvojitev. Zanimivo, da sva hitro dobila pozitiven odgovor, da obstaja otrok, ki ima papirje pripravljene za posvojitev. Tudi midva sva temu CSD-ju predala svoje dokumente. Nato spet čakanje, negotovost ter molitev. Tiste jeseni sva se udeležila molitvenega srečanja v Sveticah pri Ozlju (to je poseben milostni kraj na Hrvaškem za pare, ki si želijo otrok), kjer sva začutila poseben mir, kot da nama je »nekdo« govoril: »Vajin čas se je približal.«
Čez nekaj dni so naju klicali iz CSD-ja, naj prideva na razgovor, ker sva prišla v ožji krog za posvojitev. Kmalu po tem razgovoru na CSD-ju sva zvedela, da sva izbrana za posvojitev punčke Marije. Najini sreči ni bilo konca. Enostavno sva rekla: »Sv. Jožef, hvala ti, najino življenje si spremenil za vedno.«
Preden je deklica Marija prišla v najin dom, je preživela kratek čas v rejniški družini. Ko sva prvič šla spoznati deklico Marijo v tisto rejniško družino, sva v njihovi hiši najprej zagledala kip sv. Jožefa. To je bil jasen znak, da je vso to najino hrepenenje po otroku pod zaščito sv. Jožefa. Ko so bili vsi dokumenti urejeni, je prišla punčka Marija v najin dom. Močno sva prepričana, da je deklica Marija prišla v najino družino po priprošnji sv. Jožefa in to po 11-ih letih zakona brez otrok.
Najina hčerka Marija nama je spremenila življenje. Ona je rojena za naju in celo nama je podobna. Sv. Jožef se je zares dobro potrudil okrog vseh podrobnosti.
Kljub temu, da nama je bilo težko sprejeti toliko let brez otrok, zdaj razumeva, da naju je Bog pripravljal točno za najino hčerko Marijo.
Še ena zanimivost. Od najine prve molitve k sv. Jožefu, da nama izprosi dar potomstva, do prihoda Marije v najin dom, je minilo točno 9 mesecev. Kot da je bila to najina nosečnost.
Sedaj je minilo 3 leta, odkar je najina Marija posvojena. Velikokrat jo pripeljemo v cerkev sv. Jožefa v Karlovac, kjer se ona počuti kot doma. Prav v tej cerkvi velikokrat na glas prosi sv. Jožefa, da ji podari bratca ali sestrico.
Še ena zanimivost. Moja družina je del skupnosti Jožefove družine. Gre za družine, ki so posvojile otroke. Na začetku so bile samo 3 družine s posvojenimi otroki. Zadnja 3 leta nas je 120 družin, v katerih je 160 posvojenih otrok. Imenujemo se »Jožefove družine«, ker v sv. Jožefu prepoznamo posvojitelja Jezusa. Medsebojno si pomagamo z različnimi nasveti na vseh področjih. Poleg tega, da imamo vsi posvojene otroke, nam je skupna še katoliška vera. Imamo tudi svojega duhovnika.
Prejšnje leto nas je bilo 40 posvojiteljskih družin na romanju v Medjugorju, kjer smo se na poseben način zaobljubili sv. Jožefu ter mu izrekli veliko prošnjo. Sv. Jožefu smo obljubili redno molitev in ga prosili, da tekom naslednjega leta izprosi 30-im parom dar starševstva. Sv. Jožef je »sprejel« izziv in v zadnjem letu je 30 parov dobilo dar starševstva 39 otrokom. Nekateri od teh 30-ih parov so zanosili po naravni poti, nekateri pa so posvojili. Sv. Jožef je res močan priprošnjik.«