Minilo je deset let, odkar sem izvedela, da nimam maternice. V tem času sem pomoč iskala pri vernih laikih, duhovnikih, v teoloških knjigah, pismih svetnikov, blogih in podpornih skupinah. Opazila sem, da je to še vedno tabu tema, oziroma, da je na tem področju še vedno pomanjkanje informacij in pomoči. Katoliki, ki se soočajo z neplodnostjo, lahko najdejo polno navodil, kaj je glede zdravljenja neplodnosti dovoljeno in kaj ni. Ni pa dovolj duhovne podpore pri soočanju s to težko preizkušnjo.
Všeč mi je, da papež Frančišek govori o Cerkvi kot o bolnišnici na terenu. Ni samo prostor za svete ljudi, z zdravimi telesi, ki živijo v popolnem svetu. Tu je greh, trpljenje, smrt. Nič ne vem o pastorali in nimam diplome iz teologije, vendar že dovolj dolgo hodim po svoji poti, da vidim malo širšo sliko. To bi rada sporočila svetu: Zakonci z izkušnjo neplodnosti potrebujejo druge ljudi, da jim pomagajo nositi križ. Potrebujejo priznanje njihovega trpljenja, potrditev, da imajo mesto v telesu Jezusa Kristusa in spodbudo za nadaljno pot.
1. Priznanje trpljenja
Sprejemanje neplodnosti je proces žalovanja, podobno je žalovanju za umrlim bližnjim. Bolečina je resnična. Ne podcenjujte je. Nikoli nikomur ne recite, da naj se sprijazni. Tudi leta kasneje lahko majhna stvar – npr. objava prijateljice na Facebooku, da je noseča, sproži solze. Vaši prijatelji, ki ne morejo imeti otrok, žalujejo. Temu primerno se obnašajte do njih. Bodite empatični/sočutni. Povejte jim, da jih imate radi. Pomagajte jim, da se bodo počutili ljubljeni. Pomagajte jim spoznati, da jih ima Bog rad in da ima načrt zanje, kljub temu, da je njihovo telo odpovedalo.
2. Priznanje mesta v Kristusovem telesu
Če povemo preprosto, mnogi med nami se počutimo, da ne spadamo nikamor. Obkroženi smo s pari, ki so jim bili dani otroci. Zakonci z izkušnjo neplodnosti morajo vedeti, da ima njihov zakon namen, z ali brez otrok. Otroci so dar in ne pogoj za rodovitnost v zakonu. Odprtost življenju pomeni sprejeti 10 otrok, biti brez otrok, iti v misijon ali karkoli drugega. Večina nas odrašča v dužini in to odpira pričakovanje, da bomo tudi sami imeli otroke. Ampak kakšno pravico imamo, da ta dar zahtevamo ali pričakujemo? Učimo, da določena zdravljenja neplodnosti niso v skladu z Božjim načrtom, ker so otroci dar in ne pravica. Paziti pa moramo, kajti včasih s poudarjanjem, da zakon ni popoln dokler ni otrok, pozabljamo, da je zakrament zakona že sam po sebi izpolnitev Božjega načrta. To zavedanje se pogosto izgubi. Otroci niso edini pokazatelj rodovitnosti v zakonu. So najbolj očiten znak, ampak ne edini. Pogovarjajmo se tudi o drugih sadovih zakramenta zakona: dobrodelnost, gostoljubje, žrtvovanje/žrtve.
3. Spodbuda za hojo po poti, ki jim je namenjena
Sledenje nauku Cerkve je lahko najtežja stvar za zakonce z izkušnjo neplodnosti. V nekaterih primerih neplodnosti je edina možnost za tako želeno zanositev umetna oploditev. Odločitev, da sledimo Božji volji in ne gremo v te postopke, je včasih ogromna žrtev. Umiranje samemu sebi. Če poznate koga, ki skuša slediti naukom Cerkve, ga opogumite. Prepoznajte njihovo željo slediti Bogu in nikoli ne recite »bosta pa posvojila«. Posvojitev je poseben klic, ki ga mora par prečistiti in odločitev sprejeti, ko že bolj predela neplodnost.
Najboljše kar mi je nekdo rekel, ko sem izrazila, kako težko sprejmem nauk Cerkve, so bile besede: »Bog nam daje ta pravila z razlogom. Ve, da nas bodo na koncu osrečila. Težko verjamem, da te bo IVF osrečil.« Te besede ostajajo z mano, odkar so bile pred šestimi leti izrečene in so največja spodbuda na moji poti. Res je, da te besede ne bodo pomagale vsakemu, vendar so možnosti, da opogumimo par, da lažje živi svojo pot. Na koncu je največ kar lahko naredite, da nam pomagate videti lepoto cerkvenih naukov. Pomagajte nam, da ostanemo močni in da verjamemo, da se splača hoditi po tej poti. Bodite prijatelji, tudi če je pot boleča.
Vir: https://talesfromthevalley.com/2014/09/23/3-things-infertile-couples-need-from-the-church/?frame-nonce=3fe2397716