Zakaj (ne) umetna oploditev?

Domov / Objave / Zakaj (ne) umetna oploditev?

Leta 2012 sta na Hrvaškem gostovala italijanska strokovnjaka dr. Antonio Salvatore Maria Oriente in dr. Cinzia Baccaglini. Imela sta številna predavanja, s katerimi sta želela osvetliti tematiko umetne oploditve ter spregovoriti o psihofizičnih posledicah, ki nastanejo pri teh postopkih.

Dr. Oriente je bil (zdaj že upokojen) specialist ginekološke onkologije in ravnatelj oddelka za zaščito zdravja žena in otrok pri Zavodu za javno zdravstvo v Messini. Bil je eden do začetnikov umetne oploditve v Italiji. Poudaril je, da je prva napaka v pristopanju problema neplodnosti to, da se ta proces »zdravljenja« osredotoča samo na reproduktivne organe, izključuje pa se povezava reproduktivnih organov s celotnim človeškim telesom, posebno še z možgani.

Omenil je, da je v 70 % nezmožnost spočetja parov na psihoemotivni ravni in komaj 30 % na ravni bolezni reproduktivnih organov. Pojasnil je ozko vez med možgani, živčnim sistemom in spolnimi organi. Posebej je naglasil dejstvo, da stres, anksioznost, zaskrbljenost, strah, pretirana želja po otroku negativno vplivajo na zdravo funkcioniranje spolnih organov in plodnosti para. Velikokrat je dovolj, da pari spremenijo način življenja.

Po statistikah (iz leta 2012; sedaj je odstotek večji) je neplodnih 10–15 % parov. Vzroki za neplodnost so lahko: pozna leta za nosečnost, posledice spolno prenosljivih bolezni, zmanjšana kvaliteta spermija zaradi stresa ali drugih bolezni, endometrioza …

Kot rešitev je dr. Oriente navedel predvsem preventivno delo zdravstvenih institucij. Podal je tri korake zdravljenja, s katerimi bi se naj rešilo do 70 % neplodnosti: uporaba pravih zdravil (kot npr. pri NaPro zdravljenju neplodnosti), psihološko svetovanje in terapija ter kirurški posegi.

Dotaknil se je tudi tematike nadomestnega materinstva, za katero je izjavil: »Nadomestno materinstvo je samo dokaz, da se z umetno oploditvijo odpira velik prostor za manipulacijo.«

Naglasil je, da je po statistikah uspeh pri IVF samo 15–25 %. O samih posledicah umetne oploditve pa se v javnosti redko govori.

Zaskrbljujoče posledice pri ženskah so: hiperstimulacija jajčnika, izvenmaternična in večplodna nosečnost ter povečano število spontanih splavov. Pri otroku, spočetem iz umetne oploditve, pa so posledice lahko tumorji, prezgodnje rojstvo in zaostanek v razvoju.

Spregovoril je tudi o zamrzovanju zarodkov, ki se izvaja z namenom, da se poveča možnost, da par dobi želenega otroka. Opozoril je na velike težave, ki jih postopek prinaša: kopičenje zarodkov v laboratorijih, njihovo uničenje čez nekaj časa, uporaba zarodkov za raziskave in eksperimente, selektivno odločanje o tem, kateri zarodek bo živel in kateri ne.

Cinzia Baccaglini

Dr. Cinzia Baccaglini, psihologinja in psihoterapevtka iz Ravene je predstavila podatke o različnih psiholoških posledicah, ki se pojavijo pri parih, ki se odločijo za umetno oploditev. To so stres ob hormonski stimulaciji, bedno doživljanje lastnega telesa, želja za otrokom, ki postane obsesija, depresija, občutek manjvrednosti zaradi neuspešnega postopka.

Veliko psihično breme ženi prinašajo tudi zamrznjeni zarodki, ki jih ona zazna kot zapuščene in zavrnjene. Zamrznjene zarodke žene dojemajo kot svoje otroke in že sama misel na njihovo stanje zamrznjenosti jih lahko pripelje do krize.

Tudi moške ne zaobidejo psihološke posledice. Obstaja simptom »dneva D« oz. nezmožnost moškega, da priskrbi seme na določen dan, ko je to potrebno za postopke umetne oploditve. Travma primarnega narcizma, pa tudi vpliv pornografije kot stimulansa in samozadovoljevanja za pridobivanje semena za medicinski poseg vplivata na samospoštovanje moškega.

Posledice umetne oploditve se pojavljajo tudi v partnerskem odnosu in se kažejo kot slaba komunikacija, depresija, spolno nezadovoljstvo, povečana agresivnost in jeza zaradi neuspešnega postopka, medsebojno obtoževanje za neplodnost, socialna izolacija ali prešuštvo plodnega zakonca.

Ko pride do pozitivnega rezultata umetne oploditve, starši razvijejo pretiran zaščitniški odnos do tega otroka. Pri otrocih, spočetih iz umetne oploditve, se lahko pojavi naslednje sindrom preživelega (krivda, ker so drugi zarodki umrli, da se lahko jaz rodim) ali pa občutek vsemogočnosti (ker mi je uspelo in sem boljši od drugih). Italijanska raziskava kaže tudi na šibko socializacijo in problematičen odnos do hrane pri otrocih, spočetih iz umetne oploditve.

»Potrebno je omogočiti psihološko pomoč in spremljanje neplodnih parov ter uporabljati metode zdravljenja neplodnosti, ki so veliko manj obremenjujoče za psihofizično zdravje moških in žensk,« je še sklenila dr. Baccaglini.

 

Vir: Zašto (NE) umjetna oplodnja – javno predavanje talijanskih stručnjaka – Vigilare