“Ker smo pari z izkušnjo neplodnosti še posebej ranljivi ob temah o nosečnosti, porodu, otrocih… se včasih nekako ne znajdemo v običajnih zakonskih skupinah, kjer ostali nimajo te izkušnje. Zdi se nam, da nas ne morejo razumeti in mi težko razumemo njih, kadar govorijo o pomanjkanju časa in tegobah starševstva. Nam se zdijo njihove težave nekako “sladke”, saj vendar IMAJO OTROKE!!! Kaj vse bi dali, da bi lahko bili na njihovem mestu in imeli “težave” z otroci. In oni ne morejo doumeti globine bolečine, ki jo doživlja par, ki si želi otroke in jih ne more imeti.
Vidijo nas kot par, ki ima ogromno časa, ker nima otrok in se lahko posveti vsemu, kar ga veseli (dela povsod kot prostovoljec, je dejaven v družbi in cerkvi) in ki nima pojma, kaj pomeni živeti starševstvo. In ta občutek, v stiski zaradi neplodnosti, boli sam po sebi.
Čeprav si vsi želimo razumeti drug drugega, čeprav smo dobrohotni, je med nami vseeno nekakšna razpoka, rana, ki se imenuje izkušnja neplodnosti. In dokler je ta rana sveža, dokler neizmerno boli, potem par v običajni zakonski skupini trpi in lahko se zgodi, da jo zaradi te bolečine preneha obiskovati. To pa lahko pomeni tudi manj pogovora med njima, manj bližine…, ki pa je pomembna, da kot par ostaneta skupaj! In zato je pomembno, da obstajajo skupine za pare, z izkušnjo neplodnosti.
Da lahko z “enakimi” deliš izkušnje in pogovore, da se zaveš, da nisva edina, da spoznaš, da bolečina ne bo neznosna za vedno. Da obstajajo ljudje, ki čutijo z nama in bova ob njih lahko “samo” zakonca.
Da ob njih morda uzreš novo pot in da vedo, kako počasi se celi rana zaradi neplodnosti v zakonu. In duhovni voditelj takšne skupine zna odlomke Svetega pisma osvetliti s strani naše izkušnje neplodnosti, kar je še posebej dragoceno.”
Tadeja, mama 2 posvojenih otrok